V četrtek, 14. julija 2016, je bila v Arboretumu Volčji Potok odprta fotografska razstava Nejca Balantiča z naslovom Energija navdiha. Razstava je nastala v sodelovanju Lidla in Zveze za šport invalidov – Paraolimpijskega komiteja (ZŠIS – POK), namen razstave pa je predstavitev slovenskih paraolimpijskih športnikov.
Nejc Balantič je mlad fotograf, študent Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. S fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli, svojo prvo samostojno razstavo z naslovom Čez mejo pa je pripravil že pri štirinajstih letih. Od takrat so si razstave kar sledile: Maroški kontrasti, Obrazi Jordanije in Zahodno kraljestvo leta 2012, Odprte duše in Glorija leta 2013, Kubansko srce 2014 in Bodhi na solzi leta 2015. Vmes se je zgodilo še nekaj skupinskih razstav in sodelovanj doma in v tujini. Letošnje leto je začel s samostojno razstavo La confianza oziroma zaupanje, ki prikazuje življenje vsakdanjih ljudi na Kubi, nadaljeval z razstavo Sandijeva pot iz sence, ki predstavlja Sandija Novaka, slepega maratonca, ki letos odhaja na paraolimpijske igre v Rio. Paraolimpijski športniki pa so tudi motiv njegove zadnje razstave Energija navdiha, ki bo v Arboretumu v Volčjem Potoku na ogled vse do 26. septembra. Za svoje fotografske dosežke je prejel že kar nekaj priznanj, najodmevnejša nagrada pa je zmaga na fotografskem natečaju Slovenia press photo v kategoriji Ustvarimo boljši svet s fotografijo deklice Glorije, ki ima že od rojstva mišično atrofijo.
Z Nejcem Balantičem smo se pogovarjali ob odprtju razstave Energija navdiha. S fotografijo ste se začeli ukvarjati že zelo zgodaj. Kdaj, kako in zakaj?
S fotografijo se ukvarjam približno sedem let, aktivneje zadnjih pet. Fotografsko tehniko sem postopoma spoznaval doma in poskušal fotografirati dogajanje v domačem okolju. Prve fotografije so nastajale na domačem dvorišču. Že kot otroku se mi je zdelo zelo imenitno, da mi je uspelo »ujeti čas«. Še danes v moji sobi najdemo fotografije, ki so nastale v tistem obdobju.
Kaj vas pri fotografiji najbolj privlači in zanima?
Danes poskušam s fotografijo ujeti zgodbe ljudi in jih korektno predstaviti javnosti. Ko se oziram nazaj na prehojeno fotografsko pot, opažam kar precejšno spremembo stila fotografiranja. Najprej nam omenim spremembo tehnike in seveda spremembo pogleda na življenje. Iz vsakega dogajanja poskušam razvozlati zgodbo, ki jo ponuja dani trenutek. Najbolj me zanima prav tisto, kar običajni opazovalec zgreši in zamudi.
Kakšne tehnike fotografiranja uporabljate? Je fotografski pristop plod tehtnega premisleka ali trenutnega navdiha?
Tehnike fotografiranja so zelo različne, saj se ukvarjam tako s studijsko kot z dokumentarno in umetniško fotografijo. Pri fotografiranju po navadi kontroliram polje globinske ostrine, saj s tem iz okolice izločim najpomembnejši del pripovedi. Fotografije vedno posnamem v formatu RAW, ki zagotavlja največjo kakovost. Okvire zgodbe si zamislim vnaprej, vendar je fotografija vedno plod trenutnega navdiha.
Kaj pa vsebina, predmet vaših fotografij – se zanjo odločate zavestno, načrtno ali naključno?
Vnaprej določenih vsebin ne načrtujem, ampak se po navadi prepustim toku dogodkov in trenutnih občutenj. Prav zato marsikdaj barvno tehniko zamenja črno-bela, ki ima po mojem mnogokrat večjo sporočilno moč. V življenju se rad prepuščam naključjem in prav tako tudi nastajajo zgodbe, ki jih predstavljam skozi fotografijo. Ko spoznavaš ljudi in njihove življenjske navade, ljudje postanejo tvoji zaupniki in tako nastanejo najbolj spontane zgodbe.
Vas zanima reportažna fotografija ali morda bolj zgodbe ljudi? So potovanja po svetu tudi iskanje motivov za vaše fotografije?
Vedno me zanimajo zgodbe ljudi in šele zatem okolje, v katerem se te zgodbe dogajajo. Fotografijo tako dobi osebno dokumentarno noto. Potovanja po svetu so že sama po sebi izziv. Kamorkoli človek pride, pride v novo, posebno, drugačno okolje, ki ga je treba spoznati in doživeti. V tistih trenutkih je vsako novo spoznavanje življenja ljudi lahko tudi nov izziv. Na vsako potovanje odidem z veliko pričakovanja, saj naključnih srečanj z domačini ni mogoče načrtovati vnaprej.
Je svet skozi oko fotografskega aparata drugačen kot na prosto oko?
V fotografiji zajeti trenutek opazuje opazovalec razstave, ki ne pozna celotne zgodbe. V resnici se je neka zgodba zgodila pred zajetim trenutkom in nadaljevala po njem, kar je znano avtorju, ne pa gledalcu. Prav nedorečenost tega trenutka ima pri opazovalcu fotografije po navadi največjo vrednost.
Ali fotoaparat ujame več ali manj resničnosti?
Fotoaparat je orodje v rokah človeka, zato ga lahko uporabimo tako, kot želimo. Vsak fotograf lahko uporablja drugačno tehniko fotografiranja in obdelave fotografije. Zato so nekatere fotografije lahko bolj realistične od drugih.
Kaj torej vi želite zajeti v svojih fotografijah?
Moje fotografije izhajajo iz realnega sveta, vendar poskušajo pripovedovati o doživetjih tistega zajetega trenutka.
Za fotografijo deklice Glorije ste prejeli prvo nagrado na fotografskem natečaju Slovenia press photo v kategoriji Ustvarimo boljši svet. Kaj vas je pripeljalo v Glorijin svet? Kako so fotografije nastajale in kaj vam je ta izkušnja pomenila?
Pred tremi leti sem bil povabljen k sodelovanju pri fotografski opremi knjige o distrofikih. Takrat sem spoznal njihovo življenje in optimizem. Prav to me je pritegnilo k sodelovanju s takrat prvošolko Glorijo. Lidlov moto Energija navdiha, ki zajema razstavo o paraolimpijskih športniki, je morda najboljši opis tistega, kar sem takrat videl in spoznal tudi pri tej mali borki. Glorija kljub gibalni oviranosti živi povsem normalno življenje. Neverjetna je povezanost z njenim bratcem Gregijem in mamico Stanislavo. Njihova moč in vera v jutri ti spremenita pogled na življenje. Fotografije so nastajale v domačem okolju in na Univerzitetnem inštitutu za rehabilitacijo Soča. S fotografijami sem poskušal pokazati borbenost, prav posebno povezanost in medsebojno ljubezen v Glorijini družini.
Z zgodbo drugačnega sveta, ki je še vedno prepogosto odrinjen na rob, pa ste se srečali tudi ob fotografiranju Sandija Novaka, svojega sovaščana. Kako je v vas dozorela zamisel za razstavo Sandijeva pot iz sence?
Začelo se je s pogovor o tem, kaj bi Dupeljcem lahko pokazali, česar še niso videli. Meni je že nekaj časa po glavi rojila zamisel, da bi se lotil zgodbe o junaku, ki ni iz pravljice. Junaku iz naše vasi, Sandiju Novaku. In tako se je začelo, najprej s pogovorom o krutosti življenje, nato o neskončni lepoti življenja. Name je naredilo neverjeten vtis, kako se je Sandi po hudi nesreči, zaradi katere je oslepel, pobral, ter se z ogromnim zanosom in podporo svojih najbližjih obrnil k soncu. Svoji senci dovoli, da ga spremlja, toda njeno mesto ji je določil za svojim hrbtom.
Kako ste v fotografijah prikazali Sandijevo pot iz sence?
Fotografije so črno-bele, da si laže predstavljamo Sandijev svet. Na nekaterih mestih je vgrajena neostrina, ki je pojasnjena z mislijo v podnapisih. Zgodba pa pravzaprav ni ena sama, temveč se prepleta njegov običajni dan z jutranjim odhodom v kopalnico, sprehodom, pripravo kosila, obiskom na kmetiji, druženjem v družinskem krogu, delu v delavnici. Drugi del prepletajočih se trenutkov posameznega dneva prikazuje Sandijev trening na tekočem traku in na stadionu, tretji sklop fotografij pa poskuša prikazati tisto, česar ne vidimo, temveč občutimo. Za boljše razumevanje pa je razstavo spremljal tudi kratek videozapis, ki je gledalcu predstavil Sandijevo zgodbo.
Vaš zadnji fotografski projekt je zdaj razstavljen v Arboretumu Volčji Potok. Gre za serijo fotografij slovenskih paraolimpijskih športnikov z naslovom Energija navdiha. Od kod zamisel za to razstavo?
Začelo se je 5. junija 2015, ko bi se moral učiti za maturo in ponavljati snov, toda takrat je bilo adrenalina preprosto preveč. Tistega junijskega večera sem sedel v dvorani v Cankarjevem domu in tako kot mnogo drugih slovenskih fotografov čakal na razglasitve tekmovanja Slovenia Press Photo 2015. Podelili so že vse nagrade, preostala pa je še ena kategorija z naslovom Ustvarimo boljši svet, katere pokrovitelj je bil LIDL Slovenija. V tej kategoriji se je moja fotografija Glorije uvrstila na prvo mesto.Ta fotografija in vsa zgodba se je dotaknila Tine Cipot iz Lidla Slovenija in že na samem festivalu sva se začela pogovarjati o projektu, katerega del odstiramo prav danes. Hvaležen sem Tini Cipot, da je verjela vame in fotografski del projekta zaupala meni. Zelo sem vesel, da je svoj načrt o osebnih zgodbah naših paraolimpijcev toliko gnetla, da danes lahko na naše paraolimpijce gledamo s prav posebnim spoštovanjem in občudovanjem.
Kateri športniki so sodelovali v projektu Energija navdiha in kako so fotografije nastajale?
V projektu je sodelovalo deset športnikov: Primož Jeralič, Sandi Novak, Milan Slapničar, Veselka Pevec, Darko Đurić, Dejan Fabčič, Franci Pinter, Lena Gabršček, Henrik Plank in Matej Ledinek. Športnike sem spremljal dva meseca pri njihovih športnih dejavnostih in v njihovem zasebnem okolju.
Kakšna izkušnja je bila to za vas?
To je bila zame prav posebna izkušnja, saj sem imel priložnost spremljati neverjetno borbenost, voljo in optimizem, ki veje iz vsakega izmed njih.
Kakšni pa so vaši fotografski načrti za prihodnost?
Težko je govoriti o fotografskih načrtih, saj se bom tako kot vedno do zdaj prepuščal trenutnim izzivom, ki jih prinaša jutrišnji dan. Prepričan sem, da s svojim načinom dela lahko pripomorem k drugačnemu pogledu na nekatere dogodke in stvari. Dokler mi bo to uspevalo, bom zraven. x
Veronika Rot
